Avtor: Janja Adanič | Jun 5, 2020
Ker se šolsko leto počasi končuje, vam tokrat predstavljamo razredničarko 9. b razreda, ki je v tem šolskem letu zapustil osnovnošolske klopi, učiteljico Mihaelo Škrilec Kerec.
Katere predmete poučujete in zakaj ste se odločili zanje?
Predmeti, ki jih poučujem, so nemščina, biologija ter državljanska in domovinska vzgoja in etika. Za te predmete sem se odločila iz čistega zanimanja, saj so to področja, ki so me vedno pritegnila, o katerih sem rada kaj prebrala.
Kakšne izzive vam prinaša poučevanje več generacij?
Poučevanje več generacij je zanimivo, saj skozi sam proces izobraževanja učencev različnih starosti opažaš podobnosti in pa razlike med njimi, njihov napredek iz leta v leto, jih spremljaš ob delu in jim pomagaš ter seveda slediš njihovemu odraščanju z drugačne perspektive.
Kako se je 9. b razred v vašem pogledu spremenil skozi leta?
9. b razred je zame poseben razred, zato ker sem bila njihova razredničarka vse od 6. razreda in mi je bil že takrat zelo pri srcu. Razred se je skozi leta spremenil v razred odgovornih mladostnikov, ki so pripravljeni sprejeti izzive in so spoznali, da je izobraževanje temelj njihove nadaljnje usode.
Kakšno šolanje ste opravili in ali vam je bilo v veselje?
Šolanje mi je bilo vedno v veselje in nisem imela posebnih težav z izobraževanjem kot takim. Najprej sem hodila na OŠ I Murska Sobota, šolanje sem potem nadaljevala na Gimnaziji Murska Sobota in ga zaključila na Pedagoški fakulteti v Mariboru.
Ali ste razredništvo vzeli kot izziv ali samo kot dodatno delo?
Delo razredničarke nisem nikakor vzela kot dodatno delo, ampak je to zame predstavljalo dodaten izziv, saj imaš pred seboj skupino učencev, za katere prevzameš še eno dodatno odgovornost, s katerimi deliš veliko več trenutkov kot z ostalimi učenci na šoli, se jim lahko posvetiš, pridobiš njihovo zaupanje in jih lahko usmerjaš ter jim pomagaš pri različnih obveznostih.
Zakaj ste se odločili za poklic učiteljice?
Za ta poklic sem se odločila, ker je to poklic, ki je povezan z ljudmi, z dnevnimi stiki z več generacijami, z učenci, s starši. Že v otroštvu je bila tista igra, ki smo se jo dekleta najpogosteje igrala, igra, da se gremo za šolo, in tako mi je bil ta poklic že od nekdaj pri srcu.
Kaj vas najbolj veseli pri tem poklicu?
Najbolj me veseli delo z mladimi, ki vedno prinesejo kakšne sveže ideje, da spoznavam svet drugače, skozi njihove oči.
Kaj priporočate bodočim srednješolskim generacijam?
Da vztrajajo pri tistem, kar so si zadali, da se izučijo za poklic, ki jih veseli, da morda razmislijo tudi o tem, da je velikokrat priložnost, da kakšen hobi kasneje v življenju spremenijo v poklic in tako bodo z veseljem opravljali svoje delo.
Kaja Car in Petra Ouček
Avtor: Rebeka Sukič | Maj 20, 2020
Ta mesec smo se pogovarjali z učiteljico Boro. Podala nam je različne izkušnje in nasvete. Zato si le preberite!
- Ali ste že kot otrok radi poučevali druge?
Hmm … Da bi si to želela že kot otrok? Tega se ne spomnim. Spomnim pa se, da se za šolo nisem prav pogosto igrala. Pravzaprav mi je v spominu ostal le en dogodek. Hodila sem še v vrtec in takrat pred veliiiko leti otroci nismo imeli toliko igrač, iger, različnih pisal, računalnikov in igric …, kot jih imate danes. Ravno zaradi tega smo si igre morali izmisliti sami. Najlažje ti je bilo, da si enostavno šel po hiši in raziskoval. In tako sem v kopalnici našla mamino šminko. Nekaj časa sem si jo ogledovala in ideja je padla! To bo moja kreda, igrala se bom šolo. Da bom jaz učiteljica, ni bilo niti dvoma, ampak sedaj je bilo potrebno najti še tablo …
Table seveda nisem imela, imela pa sem veliko idej. Tako sem se odločila, da bodo moja tabla … vrata v kopalnico. Ker sem pred šolo že znala brati in pisati, so bila vrata kmalu polna besed, sličic in računov. Zdaj je bilo treba najti drugo tablo. Oči so se mi kar zasvetile … tam je sta l… PRALNI STROJ. Kako zabavno je bilo pisati po pralnem stroju. Kakšne pol ure je minilo, ko so domači ugotovili, da sem nekaj sumljivo tiho. Prišla je mama. Verjetno vas zanima, kaj je rekla? Najprej je dobila velike oči, potem pa še večji nasmeh. In jaz? V roke sem dobila veliko krpo, ostalo pa že veste.
- Kdaj ste vedeli, da je poklic učiteljice pravi za vas?
Huh … sama težka vprašanja. Najprej ne smete pozabiti, da sem v prvi vrsti vzgojiteljica in na to sem zelo ponosna. Vzgojitelji smo, poleg staršev in ostale družine seveda, tisti, ki odločilno vplivamo na razvoj otroka. To, kar se otrok nauči v rani dobi, bo znal vse življenje. Vsak trenutek, ki sem ga preživela z otroki, je bil pomemben.
Na mojo odločitev za pedagoški poklic pa je zagotovo najbolj vplivala dobra izkušnja, ki sem jo imela z obiskovanjem vrtca (nekdanji vrtec na Gregorčičevi ulici, danes je to enota Ringa raja). Tovarišica oziroma vzgojiteljica Lidija Godec je s svojim delom in ljubeznijo do otrok prispevala k temu, da sem se še sama navdušila za delo z najmlajšimi.
- Kaj vas najbolj razveseli pri otrocih?
Najbolj se razveselim napredka, ki ga zaznam pri otroku. To namreč tudi pomeni, da moje delo ni bilo zastonj, da se je splačalo vztrajati, spodbujati otroke, jih usmerjati. Uspešnost dneva sem pogosto merila s količino smeha. Otroci so me neštetokrat nasmejali s svojo odkritosrčnostjo, neposrednostjo in domiselnostjo.
- Kako dolgo že poučujete na tej šoli?
Na šoli sem šele četrto leto, v vrtcu pri OŠ Puconci sem se zaposlila leta 2000.
Kar nekaj časa namenjam rekreaciji. Še posebej rada smučam, kolesarim, nekoč sem igrala košarko. V prostem času z Vespo raziskujemo kraje in skrite kotičke naše lepe dežele, pa tudi kraje izven naše države. Rada tudi potujem; veliko časa pa namenim tudi branju ljudskih pravljic z vsega sveta, ki jih potem upodobim skozi kamišibaj.
- Katera je vaša najljubša žival?
Želela bi si večjo papigo. Na primer SIVI ŽAKO je tak ptič, ki bi ga z veseljem imela. Zanimiv je zato, ker je izredno dober v posnemanju govora in drugih zvokov. Trenutno imamo nimfo po imenu Lola.
- Kaj predlagate/svetujete učencem, ki se sedaj vračajo nazaj v šolo?
Vsem učencem prve triade ter učencem devetih razredov sporočam, da bo v šoli zagotovljeno varno okolje, v katerem bomo s skupnimi močmi prišli do točke, ko bomo uspešno zaključili vse obveznosti tega šolskega leta. Svetovala bi, da upoštevate navodila učiteljev in drugih zaposlenih. Le tako nam bo uspelo, da boste ostali zdravi in se boste že čez nekaj tednov, prepustili brezskrbnosti poletnih počitnic.
- Kaj predlagate/svetujete vsem, ki bodo šolsko leto zaključili doma?
Vsem ostalim učencem sporočam, da še naprej tako zavzeto delate za šolo. Ponosni smo na vas. Delo od doma vam omogoča, da si sami načrtujete in ustvarite najprimernejši urnik za delo in učenje. Svetujem vam, da ste pri delu samostojni in pogumni. Učite se za življenje. Če se ne vidimo, vam želim dooolge, vrooooče in zanimiiiive počitnice.
Megi Car, Rebeka Sukič
Avtor: Janja Adanič | Maj 3, 2020
O poklicu učitelja in izzivih pri poučevanju od doma smo se pogovarjali z učiteljico Matejo Žökš.
Kdo vas je navdušil za poučevanje geografije?
V času osnovne in srednje šole sem imela veliko dobrih učiteljev, ki so mi bili zgled in so po vsej verjetnosti oni »krivi«, da sem danes tukaj, kjer sem. Biti učitelj je zame najlepši poklic na svetu! Noben dan ni enak drugemu. V našem poklicu lahko vsak dan rastemo in iz učencev izvabimo le najboljše, jih navdušujemo in opogumljamo ter hranimo njihovo radovednost.
In zakaj ravno geografija?
Ker sem vedno rada opazovala naravo in svet okoli sebe, predvsem kaj in zakaj se dogaja ter kakšne so vzročne povezave v pokrajini.
Kaj poudarjate pri poučevanju?
Pri poučevanju poudarjam predvsem aktivnost učencev, saj je ta ključna za uspešen potek in doseganje ciljev predmeta, predvsem pa si učenci na takšen način pridobijo kakovostno in trajno znanje.
Zakaj ste se odločili za drugačno, bolj zanimivo, življenjsko poučevanje geografije?
V življenju je potrebno marsikaj preizkušati, v pouk vpeljati številne nove načine in metode dela, da učencem ne bo dolgočasno. Res je, da se marsikaj lahko zalomi, je pa toliko lepše, če določeni projekti uspejo. Učenci so pri pouku geografije veliko bolj samostojni in motivirani v primerjavi z mojimi izkušnjami iz preteklih let. Ker so aktivno vključeni vsi v razredu, je med njimi tudi boljša komunikacija ter hkrati tudi boljši medsebojni odnosi. Veliko bolj so odgovorni do svojega dela, predvsem pa ob uspehu pridobijo veliko samozavesti.
Ali se učencem ta način učenja pozna tudi pri ocenah? Takšen način dela se pri učencih ne pozna samo pri ocenah, ampak se je predvsem spremenil njihov pozitiven odnos do geografije ter povečalo navdušenje in spremljanje aktualnih dogodkov po svetu.
Kaj bi sporočili učencem in učenkam, kako si naj poučevanje na domu naredijo čim bolj pestro, razgibano in da bi snov, ki se jo učimo, znali uporabiti tudi v življenju?
Učenje na domu je lahko odlična stvar in marsikaj, kar se bomo v teh tednih naučili, bomo lahko pozneje v naslednjih šolskih letih in življenju s pridom uporabljali. Pomembno je, da si učenci izdelate zelo dober načrt učenja, ki se ga držite, saj boste tako imeli večji občutek varnosti in na najlažji način spremljali svoje delo. Povprašajte sošolce ali učitelje, če vam je kaj neznano. Učite se strnjeno z vmesnimi odmori in se po vsakem dnevu tudi nagradite. Gibajte se na svežem zraku ter pomagajte pri domačih opravilih. Ne pozabite, učite se v lastnem tempu ter se ne obremenjujte preveč z rezultati, kajti domače učenje naj poteka sproščeno in v prijetnem vzdušju. Srčno upam, da se kmalu vidimo!
Rebeka Sukič, Lara Harkai
Avtor: Rebeka Sukič | Mar 27, 2020
Najprej v imenu uredništva šolskega časopisa #PovejNaprej Tinkari Car iskreno čestitamo za odličen uspeh na državnem tekmovanju. Če želite izvedeti, kako ji je uspelo priplavati tako daleč in kakšne so bile njene priprave, si le preberite intervju, ki smo ga skupaj z njo pripravili za vas.
- Kdaj in kje je potekalo tekmovanje?
Tekmovanje je potekalo od 7. do 9. februarja 2020 v Kranju.
- Kolikokrat na teden imaš trening?
Trening imam petkrat na teden v Radencih.
- Koliko let si bila stara, ko si vzljubila plavanje?
Že od vrtca.Torej okoli pet let.
- Kaj ti je pri plavanju najbolj všeč?
Da se lahko sprostim in se nekako odrešim vsega stresa, ki se nahaja v šoli.
- Ali si kdaj obupala in želela opustiti plavanje?
Ja, imela sem takšno obdobje, sicer okoli dve leti nazaj. Mislila sem, da je vse zaman, saj nisem dosegala nikakršnih večjih rezultatov, zato sem želela obupati, a sem po enem tednu že spet plavala v bazenu.
- Koliko truda je bilo potrebnega za dosežen uspeh?
Pravzaprav veliko, saj sem bila lani v kategoriji mlajša in nisem mogla doseči tako vidnih rezultatov. Nato sem delala na tem celo leto in zdaj se je pokazal uspeh.
- Kaj ti pomeni ta odličen uspeh?
Pomeni mi zelo veliko, saj se je končno ta trud,ki sem ga vložila v plavanje, izplačal.
- Kako bi opisala svoja čustva, ko si videla, da si bila na državnem nivoju tako uspešna?
Na začetku sem bila zelo utrujena, potem še pol ure zadihana (Smeh.), potem mi je trenerka povedala, da sem šesta in plavam v A finalu, nato sva se še pet minut samo gledali in bili kar brez besed (Smeh.) in bila sem res vesela.
- Kaj je tvoj naslednji cilj na področju plavanja? Je to kakšno novo tekmovanje?
Moj prvi cilj je, da ne bi postala lena in da bi še naprej redno hodila na treninge (Smeh.). Drugače pa bodo tekmovanja spet nekje čez dva meseca, kmalu bo nastopil tudi poletni del, v okviru katerega plavam zunaj v 50-metrskih bazenih.
Rebeka Sukič, Lara Bernjak, Megi Car
Avtor: Lara Kapun | Mar 23, 2020
Izmenjava znanj in izkušenj učiteljev je potekala v industrijskem predmestju samega Istanbula, Darica. Dogajanje je potekalo na osnovni šoli, kjer si razredi sledijo od prvega do četrtega.
Koordinator turške šole gostiteljice Mustafa Balci, učiteljica Darja Cigüt, vzgojiteljica Andreja Huber in učiteljica Janja Bedič.
Vzgojiteljica Andreja je povedala, da je vse skupaj bila ena zelo lepa izkušnja, ki je vsem, ki so je bili deležni, prinesla veliko novih znanj predvsem na šolskem področju ter veliko lepih in pristnih občutij ob spoznavanju nove in drugačne kulture. Gospa Andreja je ob tem izkusila tudi utripe pravega turškega življenja ter se seznanila s kulturo in samim načinom življenja.
Po besedah intervjuvanke je bilo dogajanje zelo pestro in zabavno. Že navsezgodaj zjutraj so se odpravili na šolo, kjer so spoznavali različne načine poučevanja. Naši učiteljici in vzgojiteljica so opazovale delo, pripravljale ure učenja slovenskega jezika ter prav tako preko naše slovenske kulture prinesle lep slovenski pridih v turške kraje. Deležne so bile tudi raznih ogledov in izletov po prečudoviti turški pokrajini.
Polne vtisov in novih znanj pa so po vrnitvi v šolo to delile tudi s sodelavci in učenci.
Lia Bauer, Lara Kapun
Avtor: Petra Ouček | Mar 10, 2020
Franc Cipot, direktor podjetja Cerop: Ena Greta ne predstavlja ničesar, če jih je milijone po vsem svetu, pa se stvari začnejo premikati.
Podnebne spremembe so pereča tema 21. stoletja. Naša lokalna skupnost se trudi ublažiti vpliv le-teh na nas, prebivalce. Pri tem igra pomembno vlogo tudi podjetje Cerop, ki se ukvarja z zbiranjem, obdelavo in odlaganjem odpadkov. Pogovarjali smo se z direktorjem Ceropa Francem Cipotom, ki je med drugim spregovoril tudi o problematiki plastike.
Foto: uredništvo
Koliko odpadkov letno zberete v vašem centru?
Formalno ne zbiramo odpadkov, razen odpadkov iz Krajevne skupnosti Puconci in Krajevne skupnosti Vaneča, vse ostale odpadke pa dobimo v regijski center zbirateljev. Vseh odpadkov, ki jih obdelamo v centru in ki pridejo k nam, je iz pomurske regije približno od 42 do 45 tisoč ton na leto.
Kaj razumete pod pojmom podnebne spremembe?
Ko govorimo o dogodkih, ki se vsak dan dogajajo v našemu okolju, običajno radi uporabimo izraz podnebne spremembe. Bistvo pa je, da za tem stoji marsikaj, torej to ni kar tako nekaj vrženo v zrak. Če govorimo o podnebnih spremembah, gotovo govorimo o tem, da je naše okolje vse bolj onesnaženo. Da je k temu veliko prispeval človek, tudi ni dvoma. Gotovo je res, da na podnebne spremembe posredno in neposredno vpliva človek. Posredno na ta način, da goji veliko živine, ker je mesojedec, in je zaradi tega število govedi večje. Govedo pa je eden največjih onesnaževalcev našega zraka. Neposredno pa zato, ker troši preveč, in ker troši preveč, je proizvodnje veliko. Proizvodnja sama za sabo vleče veliko energije in tudi onesnažuje naše okolje. Ravno proizvajalci bi morali prvi začeti proizvajati na način, da bi okolju najmanj škodovali, ampak še vedno smo v času, ko eni priznavajo, da bomo imeli vse večje težave s podnebjem in da je to resna stvar, eni se pa tega še ne zavedajo in zaradi tega na svetu, globalno gledano, ni v tem trenutku konsenza.
Kaj bi predlagali za zmanjšanje vpliva podnebnih sprememb?
Da bom bolj neposreden, se bom dotaknil samo področja odpadkov. Na podnebne spremembe vpliva marsikaj, ampak če govorimo samo o odpadkih, govorimo o tem, da je količina odpadkov iz leta v leto večja. Se pravi, ljudje v bistvu ustvarjamo odpadke, ni drugih resnic kot ta, in ustvarjamo jih zaradi tega, ker smo pohlepni. Kupujemo veliko stvari, ki jih potem zavržemo, jih ne uporabimo. In poleg tega kupujemo stvari, ki niso več zmožne ponovne uporabe, jih ne moremo ponovno reciklirati. In da je to posledica nekega kroga, kjer smo mi še daleč stran od krožnega gospodarjenja z odpadki, je preprosta resnica. Odpadki bi morali biti predvsem taki, da bi se dali krožno obdelovati, da bi bil ta krog z vidika okoljevarstva zaključen, se pravi: proizvod, potrošnja in ponovno surovina. Ta krog bi moral biti stalno prisoten in potem seveda ne bi bilo tudi teh težav.
Ali mislite, da lahko zmanjšamo škodo, ki smo jo naredili oziroma jo delamo našemu planetu?
Gotovo. Če ne bi o tem vsi razmišljali, se vozimo po hribu navzdol in se bomo na koncu razbili. Zato se je seveda vredno potruditi maksimalno. Najprej vsak pri sebi z drugačnim odnosom do okolja, z manjšo potrošnjo tistega, kar ne rabiš, kar te razveseli le v trenutku, ko to dobrino kupiš, predvsem pa z osveščenostjo, da je ta svet od nas in da si ga pravzaprav sposojamo od generacij, ki za nami prihajajo. In to je tisto, kar je najbolj pretresljivo, da bodo zanamci ugotovili, kakšen svet smo jim pustili in kaj si bodo potem o nas lahko mislili.
Ali mislite, da smo že prišli do meje, po kateri ima naš planet le še stoletje ali dve za preživetje?
Torej, nekateri morda nakazujejo na to, da se bo svet prej ko slej izpel. Jaz nisem tak pesimist. Imam občutek, da ste mlade generacije, ki prihajate, veliko pametnejše od tistih, ki odhajajo. In prej ko slej boste morali vzeti vajeti v svoje roke. Ali tako ali drugače pritisniti na vse odločevalce, da se zavedo tega, da je treba spremeniti odnos do okolja prek politike, ki ima edina vzvode in možnosti, da to naredi. Zdaj bo seveda nekdo rekel, da politika nima neposrednega vpliva na gospodarstvo. Seveda takega ne, posrednega pa. Če bo na primer zapisano v zakonodaji, da proizvajalec pri proizvodnji recimo kozarcev mora imeti 90 % surovine iz reciklatov, ne bomo imeli več težav s steklom. Če bi bilo tako zapisano za vsako surovino, ne bi imeli več težav s tem. Potem bomo razumeli, da odločitev zakonodaje lahko stalno vpliva na proizvajalce, ki proizvajajo izdelke, ki niso v skladu z normami in pričakovanji. In tu je običajno tako, da imamo na eni strani palico, na drugi pa korenček, tako kot običajno, in ali bo šla politika v smer, da bo rekla, nagrajeni bodo tisti, ki bodo imeli več reciklatov, ali pa bo politika rekla, da bodo tisti, ki tega ne bodo upoštevali, obdavčeni. Možnosti sta obe in sta tudi obe neposredno ali posredno v rokah politike.
Ali bi s pravilnim ločevanjem in zbiranjem odpadkov pripomogli k ohranitvi našega planeta?
Gotovo da. Ne sicer v smislu, da bi lahko rekli, da smo zdaj rešili planet, ampak če se zavedamo, da je danes predvsem plastika že vsepovsod. Mi vsi imamo vsaj polovico plastike na sebi. Kakorkoli govorimo o bombažu, je znotraj na primer dosti plastičnih materialov, ki so v bistvu že zelo podobni naravnim materialom. Dejstvo je, da bi morala biti proizvodnja takšna, da bi reciklaža, sortiranje embalaže imelo svoj pomen. To se pravi, da bi končno ta reciklat našel svojega uporabnika. Danes se dogaja na žalost ravno to, da veliko teh reciklatov pristane v morjih, oceanih in to neposredno ali posredno vpliva na naše življenje. Saj mi jemo vendar ribe in tako naprej. Naravna veriga se hitro zaključi in pride do človeka.
Torej mislite, da je izmed vseh odpadkov najbolj problematična plastika?
Gotovo. Med vsemi odpadki, če izvzamemo seveda nevarne odpadke. Ker plastika sodi med nenevarne odpadke, nevarni odpadki pa so še poseben problem. Pri nekaterih nevarnih odpadkih je uničenje možno, vendar vpliva na naše ozračje, pri drugih pa uničenje sploh ni možno, te nekje shranjujemo in bodo prej ali slej kot neka bomba udarili ali na našo podtalnico ali sicer.
Kakšno je vaše mnenje o gibanju, ki ga je začela mlada Greta Thunberg?
Gre predvsem za to, da je Greta samo sinonim. Samo gibanje seveda lahko veliko naredi, če ostane na tej naravni poti. Kakor hitro bo povezano s kapitalom, in to se na žalost bo zgodilo, bo tudi to razvodenelo. To bi morala biti zdaj vzpodbuda za populacijo Grete po vsem svetu. Se pravi, ena Greta ne predstavlja ničesar, če jih je milijone po vsem svetu, pa se stvari začnejo premikati.
Lara Harkai in Petra Ouček
