Avtor: Janja Adanič | Feb 11, 2020
Četrtega februarja so si otroci vrtca pri Osnovni šoli Puconci in učenci od 1. do 5. razreda ogledali gledališko predstavo Pesmice s podstrešja. V predstavi je nastopil Poskočni Dejan, ki si je za naš šolski časopis po predstavi vzel nekaj časa in nam med drugim povedal, kateri šolski predmet ni bil med njegovimi najljubšimi.
Taj Gomboši med intervjujem z Dejanom Krajncem, članom skupine Poskočni muzikanti (foto: Darja Cigüt).
Kdaj ste začeli z glasbeno kariero in kdo vas je navdušil zanjo?
To je bilo že dolgo nazaj. Glasba me je zanimala že od malega. Oče je bil amaterski glasbenik, igral je v narodno-zabavnem ansamblu Vigred, mama pa ima tudi narejeno nižjo glasbeno šolo iz klavirja.
Očetov najboljši prijatelj Franjo je klarinetist. V prvem letniku je bil tudi moj profesor, igral je v slovenskem policijskem orkestru in je bil klarinetist pri ansamblu Alpski kvintet. Velikokrat sem ga slišal igrati pri nas doma in v bistvu sem se zato odločil za klarinet.
Kako pa ste se odločili za igralstvo?
Že v osnovni šoli sem obiskoval gledališko-dramsko skupino, kjer sem igral v dveh predstavah. V Mozartovi Čarobni piščali sem imel eno izmed glavnih vlog Papageno, igral pa sem tudi v predstavi Mali princ. Pred časom sem začel sodelovati z Miškinim gledališčem, kjer smo že pred leti igrali predstavo Jelenček Rudolf in praznične kremšnite. Sedaj pa imamo novo predstavo Pesmice s podstrešja, kjer v bistvu igram samega sebe.
Kdo je vaš vzornik?
Justin Bieber.
Zakaj?
Hodim na veliko koncertov različnih žanrov, vendar tak koncert in spektakel, kot ga naredi Justin Bieber, ne naredi nihče. Pa tudi nasploh: Justin je od fantka, ki je snemal YouTube videe in igral na ulici s kitaro, postal po mojem mnenju najbolj slavna oseba na svetu, kar je res zanimivo.
Kateri predmet ste imeli v osnovni šoli najraje in katerega sploh ne?
Kakšna kemija mi ni šla, tako da sem imel srečo, da sem šel na glasbeno gimnazijo, kjer sploh ni bilo kemije. Najboljša pa je bila športna.
Kakšno je vaše sporočilo učencem Osnovne šole Puconci?
Niste izgubljeni ste le na začetku poti!
Drugo pa je: V prvi vrsti imejte radi sami sebe, ker če nimate radi sami sebe, ne morete ljubiti drugih.
Taj Gomboši
Avtor: Janja Adanič | Feb 10, 2020
Tokrat smo pokukali za vrata matematične učilnice in se pozanimali, zakaj je učiteljici Nataši Pavšič tako všeč matematika.
Kdaj ste vedeli, da je poklic učiteljice matematike pravi za vas?
Že kot majhen otrok sem se rada igrala, da sem učiteljica, v osnovni šoli sem rada pomagala sošolcem. Zato ni bila težka odločitev. Vedno me je zanimala matematika in kemija, tako da sem nekako izbirala med tema poklicema.
Kaj vas veseli poleg miselnih ugank?
Šport.
Katero matematično področje vam je najbolj všeč?
Kakšni miselni problemi, ki so povezani z vsakdanjim življenjem, in predvsem miselne oziroma logične igre.
Ali radi pripravljate izzive za vaše učence?
Poučevanje me zelo veseli, še posebej pa, če so učenci zadovoljni, radi prihajajo k mojemu predmetu. To je seveda največje veselje in hkrati izziv.
Kako se vam zdi poučevati matematiko, predmet, ki pri mnogih učencih ni ravno najbolj priljubljen, saj je eden zahtevnejših?
Ko sem bila majhna, me je na splošno naravoslovje zelo zanimalo. Matematika mi je bila zelo zelo všeč. Uživala sem, ko sem reševala matematične in logične probleme. Zato sem rada pomagala tudi sošolcem, da tudi njim ne bi bila ta matematika strah in trepet, torej da bi bili radi pri matematiki, sproščeni, zadovoljni. Tudi pri učencih poskušam preko igre, da čim več konkretno delamo. Da režejo, zlagajo, primerjajo in da jim je potem nekako matematika preprostejša.
Kaj počnete v prostem času?
Kot sem že rekla, se rada ukvarjam s športom. Veliko časa rada preživim z družino v naravi. Pozimi smučamo, drsamo, hodimo v hribe, poleti pa še kolesarimo, rolamo in tečemo.
Lara Bernjak, Megi Car, Ema Gumilar, Rebeka Sukič
Avtor: Petra Ouček | Jan 27, 2020
Na naši šoli zdaj že nekaj časa pridno trenirajo tudi najmlajši nogometaši. Na treningu sva jih obiskali novinarki šolskega časopisa in se z njimi pogovorili. So zelo zavzeti za nogomet, prav tako njihov trener Jure Rems.
Foto: Petra Ouček
Med skupino najmlajših, ki sva jih povprašali o njihovem zanimanju za nogomet, se je izkazalo, da redno spremljajo nogometne tekme po televizijskem ekranu, včasih pa si jih ogledajo kar v živo s tribun. Zaupali so nama tudi, da najbolj navijajo za NŠ Muro, v svetovnem merilu pa za Real Madrid. Nekaj vprašanj sva postavili tudi njihovemu trenerju. Učitelj Jure Rems je v lanskem letu prevzel vodenje treningov z najmlajšimi za selekcijo CICI U7. NK Kema Puconci že štiri leta izvaja nogometne treninge za najmlajše, letos pa so vključili tudi predšolske otroke. Vprašali sva ga, kako je trenirati z najmlajšimi, odgovoril je, da mu je nogomet v veliko zadovoljstvo in da je pomembno, da imaš rad nogomet. Pri treniranju z najmlajšimi pa je v ospredju spoznavanje igre z žogami različnih vrst in oblik, ne le igranje nogometa. Pomemben je tudi celoten razvoj otroka skozi vsestranska gibanja, pri mlajših igralcih je potrebno spodbujati veselje in radost, gibanje pa mora postati zadovoljstvo.
Učitelj Jure se z nogometom ukvarja mnogo let. Kot mladinec je postal član kluba NK Križevci, a je zaradi poškodb moral prenehati z igranjem nogometa. Ker pa brez nogometa ni mogel živeti, je sedaj postal nogometni sodnik in trener najmlajših v NK Kema Puconci. Upa, da bo sodeloval še veliko let, saj ga delo z najmlajšimi nadobudneži veseli.
Lara Harkai in Petra Ouček
Avtor: Niko Čahuk | Dec 9, 2019
Vsaka generacija, ki prihaja, je svojstvena in kot taka popolnoma nov izziv za našo učiteljico Jožico Lehar. V intervjuju nam je podala pregled značilnosti generacij do danes in svoja pričakovanja do prihodnjih generacij.
Nove generacije nov izziv (foto: pexels.com)
Ali se je delo od vašega prihoda do danes kaj spremenilo?
Delo se je spremenilo. Veliko več je papirologije in dodatnih naloga za učitelje. Prav tako se je spremenil način življenja – vse se dogaja prehitro in zmanjkuje časa za pristne medsebojne odnose med vsemi udeleženci.
Opaža se, da so se generacije zelo spremenile, se strinjate?
Da in ne. Otroci so še vedno otroci, potrebni razumevanja, sprejetosti in iger. Se je pa spremenilo samo okolje, pričakovanja staršev in celotne družbe.
Kaj vas je najbolj pritegnilo, da ste se odločili za ta poklic?
Kot otrok sem odraščala v skromni kmečki družini. Bila sem edinka in daleč naokrog ni bilo nobenega otroka mojih let. Z vstopom v šolo sem se šele naučila družiti in igrati. V osnovni šoli sem imela tudi zelo dobre učitelje, ki so me spodbujali in veliko naučili. Tako sem že od 5.razreda osnovne šole želela postati učiteljica.
Kaj počnete v prostem času?
Veliko berem, se družim s svojima vnukinjama in hodim na sprehode.
Ali se je tehnologija zelo spremenila?
Pa še kako. Sem generacija, ki je začela v začetku svojega poklica učne liste razmnoževati ročno. Včasih smo bili vsi popackani z modro barvo. Za vse, kar smo hoteli izvedeti, smo morali potrkati v knjižnici in prebrati. Nato so prišli fotokopirni stroji, računalniki, I-table.
Koliko časa že delate na naši šoli in ali bi jo zamenjali?
Na tej šoli 20 let. Na začetku svojega poklica sem bila na več šolah. Posebne potrebe za menjavo šole ne čutim, saj vsako leto spoznavam nove generacije učencev, ki mi pomenijo nove in nove izzive.
Lara Kapun, Kaja Car
Avtor: Janja Adanič | Dec 5, 2019
Velikokrat se sprašujemo, kako nas lahko Božiček obdari v eni noči. Zato smo se po kratkem premisleku odločili za intervju z Božičkom. Kljub natrpanem urniku si je znal vzeti čas za nas in nam zaupal skrivnosti.
Kako vsako leto potekajo vaše priprave na 25. december?
Celo leto imam zadolžene palčke, ki opazujejo otroke, in vse pridne mi zapišejo na zlati seznam. Potem ko nastopi december, pridejo po hitri pošti k nam vsa pisma želja. Takrat je zelo naporno, saj se začne pakiranje daril različnih oblik in velikosti. Na koncu pa vsa darila pristanejo v moji veliki vreči daril.
To delo opravljate že vrsto let. Ali se ga nikoli na naveličate?
HO, HO, HO, seveda se tega dela nikoli ne naveličam, saj imam veliko srce, ki zelo rado obdaruje vse ljudi.
Zakaj imate tako radi obdarovanje?
Ker to delam iz srca in to je najboljša služba vseh časov.
Koliko jelenov potrebujete za vprego sani?
Potrebujem šest izurjenih jelenov, ki so vsemu kos, in pa seveda mojega najljubšega jelena Rudolfa, ki mi vso pot sveti.
Kako vam uspe vsako leto osrečiti toliko ljudi naenkrat?
Ho, ho, ho tega pa vam ne smem izdati, saj je to pravi čar božiča.
Ali ste ponosni nase in na vaše pomočnike, ki vsako leto tako pridno pakirajo darila?
Seveda sem zelo ponosen na njih. Saj brez njihove pomoči ne bi zmogel.
Koliko pisem želja prejmete vsako leto?
Približno enaintrideset milijonov.
Ali pri dostavi daril uporabljate novejšo tehnologijo, kot je na primer GPS?
Namesto novejše tehnologije uporabljam čarobno uro s portalom, ki mi omogoča hitrejše potovanje.
Koliko let ste stari?
Star sem že zeeeelllooo veliko let. HO, HO, HO. Pojavil pa sem se že s prvim utrinkom zvezde severnice.
Za konec vam želimo, da bo tudi to leto uspešen božič in hvala, da nas vedno znova razveseljujete.
Lara Bernjak, Ema Gumilar, Megi Car, Rebeka Sukič
Avtor: Janja Adanič | Nov 21, 2019
Učiteljica Monika Vidmar, ki nas uči likovno umetnost, ni le umetnica in zelo dobra učiteljica, ampak uživa tudi v športnih aktivnostih, še posebej v teku in plesu. Za naš šolski časopis nam je zaupala tudi, kakšno je bilo njeno otroštvo.
Foto: uredništvo
Kaj ste radi počeli kot otrok?
Rada sem bila v naravi in se igrala s prijatelji.
Kdaj vam je likovna umetnost prirasla k srcu?
Težko reči, po mojem mnenju se že rodiš oziroma ti je položeno v zibelko, da te nekatere stvari bolj pritegnejo, da se najdeš v stvareh, ki te veselijo. Ko sem bila majhna, sem si vedno govorila, da ko bom velika, bom počela nekaj zvezi z ustvarjanjem, nikoli pa nisem rekla, da bom učiteljica.
Katera likovna tehnika vam je najbolj všeč?
Slikanje z akrili, rada pa imam tudi kombinirane likovne tehnike, predvsem slikarske. Všeč so mi tudi kakšni drugi materiali, na primer odpadni.
Zakaj ste se odločili postati učiteljica?
Ni bila prvotna želja, ampak me je veselilo ustvarjanje, saj ko ustvarjaš, pozabiš vse okrog sebe in na dan privrejo vsa tista čustva, ki so globoko skrita v tebi. V času študija smo morali opravljati nastope v šoli. Takrat sem videla, da je delo z učenci zelo zanimivo, pa sem si rekla, da bom poleg ustvarjanja tudi učila.
Kaj vas še veseli poleg ustvarjanja?
Ukvarjam se še s športom. Šport je ena izmed mojih prioritet. Tako da tečem in si hkrati zbistrim svoje misli. Zelo rada tudi plešem.
Kaj se vam zdi najbolj pomembno v življenju oziroma čemu posvečate največ časa?
Ker smo ljudje družabna bitja, je zame pomembno, da se povezujemo, posvetimo čas drug drugemu brez nekih materialnih dobrin.
Kaj vam je bilo kot otroku všeč v osnovni šoli?
Predvsem to, da smo se skupaj igrali, saj sem kot otrok imela lepo otroštvo, ker je bilo več igre in manj stresa. Od predmetov sem oboževala biologijo, tudi slovenščina mi je bila blizu, seveda pa šport in likovna umetnost (Nasmeh.).
Rebeka Sukič, Lara Bernjak, Megi Car
