Avtor: Janja Adanič | Nov 25, 2019
V petek, 15. novembra, smo se učenci od 6. do 9. razreda odpravili v Spominski dom Števana Küzmiča ter v Kulturno dvorano Puconci. Učenci 6. in 7. razreda so si ogledali slovenski film Sreča na vrvici, učenci 8. in 9. razredov pa film Poletje v školjki.
Učenci predmetne stopnje so se seznanili z nastajanjem filma (foto: šolska spletna stran).
Dan smo začeli s tradicionalnim slovenskim zajtrkom, nato smo se odpravili gledat film, po koncu katerega smo se pogovarjali z gostjama iz Film art mreže.
Učencu 7. razreda Tianu Horvatu se je film zdel zelo dober, zanimiv, zelo všeč mu je bil tudi celoten dan, saj mu najbolj zanimiv del ni bil film, ampak del po filmu, ko so se pogovarjali o filmu, njegovem nastanku ter ko so odgovarjali na vprašanja in ugibali poklice, ki sodelujejo pri nastajanju filma. Dan se mu je zdel zelo poučen in zanimiv, zato ne bi spremenil ničesar.
Po drugi strani pa je učenka 9. razreda Paris Kozic, ki je gledala film Poletje v školjki, povedala, da je film gledala že drugič, vendar ji je bil vseeno zanimiv. Strinja pa se z učencem Tianom, saj je tudi njej najbolj zanimiv del bil po koncu filma, ko so si ogledali še kratke filmčke o posameznem poklicu, ki je potreben za nastanek filma.
Lara Kapun, Petra Ouček
Avtor: Janja Adanič | Nov 25, 2019
Projekt je potekal od 11. do 15. novembra. Namen projekta je bil, da se otroci začnejo zavedati pomena strpnosti in da skozi uresničevanje strpnih odnosov, sprejemanja medsebojne raznolikosti in spoštovanja spodbudijo prijateljstvo ter poskusijo zgraditi družbo, ki je ustvarjalna in ne uničevalna.
Tudi v POŠ Mačkovci so sodelovali v projektu (foto: uredništvo).
V Osnovni šoli Puconci smo pri razredni uri prebrali zgodbo ,ki govori o nestrpnosti v družbi oziroma med sošolci. Med drugim pa smo tudi pri izbirnem predmetu Likovno snovanje ustvarjali na to temo. Pri tem projektu smo sodelovali osnovnošolci, učitelji, otroci iz vrtcev in vzgojitelji. Pri tem smo se učenci zelo zabavali in gradili trdnejše temelje medsebojnega spoštovanja, prijateljstva in ljubezni.
Razstavljeni izdelki na hodniku OŠ Puconci (foto: uredništvo).
Ema Gumilar, Rebeka Sukič
Avtor: Janja Adanič | Nov 21, 2019
Učiteljica Monika Vidmar, ki nas uči likovno umetnost, ni le umetnica in zelo dobra učiteljica, ampak uživa tudi v športnih aktivnostih, še posebej v teku in plesu. Za naš šolski časopis nam je zaupala tudi, kakšno je bilo njeno otroštvo.
Foto: uredništvo
Kaj ste radi počeli kot otrok?
Rada sem bila v naravi in se igrala s prijatelji.
Kdaj vam je likovna umetnost prirasla k srcu?
Težko reči, po mojem mnenju se že rodiš oziroma ti je položeno v zibelko, da te nekatere stvari bolj pritegnejo, da se najdeš v stvareh, ki te veselijo. Ko sem bila majhna, sem si vedno govorila, da ko bom velika, bom počela nekaj zvezi z ustvarjanjem, nikoli pa nisem rekla, da bom učiteljica.
Katera likovna tehnika vam je najbolj všeč?
Slikanje z akrili, rada pa imam tudi kombinirane likovne tehnike, predvsem slikarske. Všeč so mi tudi kakšni drugi materiali, na primer odpadni.
Zakaj ste se odločili postati učiteljica?
Ni bila prvotna želja, ampak me je veselilo ustvarjanje, saj ko ustvarjaš, pozabiš vse okrog sebe in na dan privrejo vsa tista čustva, ki so globoko skrita v tebi. V času študija smo morali opravljati nastope v šoli. Takrat sem videla, da je delo z učenci zelo zanimivo, pa sem si rekla, da bom poleg ustvarjanja tudi učila.
Kaj vas še veseli poleg ustvarjanja?
Ukvarjam se še s športom. Šport je ena izmed mojih prioritet. Tako da tečem in si hkrati zbistrim svoje misli. Zelo rada tudi plešem.
Kaj se vam zdi najbolj pomembno v življenju oziroma čemu posvečate največ časa?
Ker smo ljudje družabna bitja, je zame pomembno, da se povezujemo, posvetimo čas drug drugemu brez nekih materialnih dobrin.
Kaj vam je bilo kot otroku všeč v osnovni šoli?
Predvsem to, da smo se skupaj igrali, saj sem kot otrok imela lepo otroštvo, ker je bilo več igre in manj stresa. Od predmetov sem oboževala biologijo, tudi slovenščina mi je bila blizu, seveda pa šport in likovna umetnost (Nasmeh.).
Rebeka Sukič, Lara Bernjak, Megi Car
Avtor: Janja Adanič | Nov 11, 2019
V sredo, 6. novembra, smo učenci 9. razredov opravili naravoslovni dan na temo droge in samopodoba.
Foto: Lara Kapun
Prišla sta dva predavatelja (diplomirani medicinski brat in sestra), ki sta nam predavala o drogah, samopodobi ipd. Razdelili smo se v dve skupini in tako je vsak predaval pri eni.Najprej smo bili malo zadržani in redkobesedeni, ko sta nas kaj vprašala, zato sta nam razdelila papirje, da je vsak lahko napisal, kaj ga je zanimalo. Bilo je seveda anonimno. Naglas sta prebrala vprašanja in malo smo podebatirali. Skupaj smo bili štiri šolske ure in bilo je zelo lepo. Nekateri so se naučili nekaj novega, nekateri pa so nadgradili svoje znanje. Peto šolsko uro smo pri predmetu,ki bi ga morali imeti na urniku, delali plakate na Luno Kočar smo povprašali, kako ji je bil všeč naravoslovni dan: “Skupaj smo se zelo ujeli in se pogovorili. Zelo mi je bilo všeč, da je vsak lahko povedal svoje mnenje ter da smo si vse pojasnili med sabo. Veliko mi je pomenilo, da smo vsi lahko napisali anonimno vprašanje, nato pa je medicinska sestra na ta odgovor odgovorila in nam pojasnila stvari, lahko pa smo se ji tudi zaupali. Meni so bile delavnice všeč, saj je predavateljica odgovorila na marsikatera moja vprašanja ter nam pojasnila vse na zelo zanimiv način igre in pogovora.” Želimo si še več takih dni!
Lara Kapun
Avtor: Janja Adanič | Nov 11, 2019
V petek, 25. oktobra, se je v Gledališču park v Murski Soboti odvijala proslava za dan reformacije. Pri proslavi smo nastopile tudi učenke OŠ Puconci, ki obiskujemo Mladinski Pevski Zbor. Sodeloval pa je tudi znan slovenski igralec Gorazd Žilavec.
(Foto: Nika Kosi)
Po končani proslavi sva se pogovarjali z gospodom Žilavcem. Vprašali sva ga, kako se je odločil za igralski poklic. Odgovoril nama je, da je že od nekdaj hotel nastopati v gledališču, saj je bil tudi njegov oče ljubiteljski igralec. Razglabljali smo tudi o njegovem otroštvu. Bil je zelo miren, razen pusta, ko se je vživel v vlogo karakterja, v katerega se je našemil. Pripovedoval nama je o pustni maski Charlieja Chaplina, saj se je ves dan obnašal, hodil in govoril kakor on. Kot otrok je rad hodil v gledališče gledat predstave, v katerih je nastopal njegov oče, in s tem razvijal svojo ljubezen do gledališča. Ljubiteljskemu gledališču se je pridružil že kot otrok, ko so ga očetovi soigralci povabili k sodelovanju v najnovejši dramski igri, kjer so potrebovali majhnega fantka. V šoli je od petega razreda naprej sodeloval pri gledališkemu krožku, v najstniških letih je obiskoval srednjo elektro šolo, po kateri pa se je vpisal na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Govorili smo tudi o prednostih in slabostih igralstva, kjer je najprej izpostavil njegov “katastrofalen” urnik, saj je ogromno na vajah, tudi takrat, ko bi ga njegova otroka najbolj potrebovala. A mu je poklic zelo všeč, saj dela za ljudi, in ko vidi svojo publiko, dobi dodatno energijo, da jim/nam pokaže vse, kar zmore. To energijo je opisal tudi kot “gledališki magic”. Njegov najljubši trenutek v karieri je bil na otroškem festivalu Pika v Velenju, kjer so si on in njegova igralska zasedba prislužili nagrado. Bil je izbran za najboljšega igralca Pikinega festivala. Dogodek mu je bil najljubši zaradi žirije, saj so jih ocenjevali najmlajši. Žirijo je zasedalo devet deklic, starih devet let. Kot publiko pa ima najraje otroke, saj ti res pokažejo, ali jim je predstava všeč ali ne. Za vse vas, ki si želite postati igralci, pa je rekel: ,, Uživaj, ko nastopaš. Tej publiki ne bo mar za tvoje napake, če boš sproščen/a, saj ko je igralec nervozen, je tudi publika nervozna. In bodi iskren/a do svoje vloge, bodi stoodstotno prepričan/a v vlogo, tudi ko nimaš besedila.’’ SPROSTI SE IN UŽIVAJ!
Nika Titan, Lara Harkai
