Ravno ko smo mislili, da nas leto 2020 ne more več presenetiti, se je ponovila nesreča iz začetka leta in pretresla ter pustila hude posledice za prebivalce Hrvaške.
Danes je Hrvaško pretresel še en potres, ki smo ga čutili tudi mi. Kljub našem strahu ob premikanju luči ali postelj in stolov, je Hrvaška doživela veliko večje posledice in razdejanje. To tudi ni bil prvi potres ki je v letošnjem letu pretresel Hrvaško.
Prvi potres v letošnjem letu na Hrvaškem se je zgodil 22. 3. 2020, takrat so potresu namerili magnitudo 5,5. Drugi je sledil na isti dan okoli sedmih zjutraj in so mu namerili magnitudo 5,2.
Po tem se je Hrvaška nekaj časa v miru znova postavljala na svoje noge, ko se je 28. 12. 2020, ob osmi uri zjutraj, ponovila neprijetna nesreča in znova pretresla ljudstvo. Ko so mislili, da je najhujše mimo, se je naslednji dan, 29. 12. 2020, znova zgodil potres, ki je dosegel magnitudo kar 6,3 in pretresel Hrvaško ter veliko drugih mest v bližini.
Na žalost je v tem potresu na Hrvaškem izgubilo življenje tudi 13-letno dekle.
Velikokrat se ne zavedamo pomena človekovih pravic oziroma velikokrat se nam zdi vse okrog nas samoumevno in da si stvari zaslužimo. Ampak to nikakor ni res. Zato je dobro, da vsako leto 10. decembra obeležujemo svetovni dan človekovih pravic.
Vemo, da se je v zgodovini zgodilo veliko spopadov, diskriminacij na različnih področij. In nekoč so ljudje hrepeneli po svobodi, po pravicah, ženske so se borile za volilne pravice, dogajala se je diskriminacija nad temnopoltimi ljudmi, diskriminacija zaradi veroizpovedi in še bi lahko naštevali. Skratka, ljudje so se borili in hrepeneli po pravicah. Te pravice pa smo dobili 10. decembra 1948, ko je bila v Parizu sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic. Pravice so bile ustvarjene z namenom, da bi vsi organi družbe in posamezniki razvijali spoštovanje teh pravic in svoboščin ter zagotovili njihovo priznanje in spoštovanje. Vsi ljudje bi morali biti deležni temeljnih pravic svobode, pravičnosti, miru, svobode govora in verovanja. Žal pa se človekove pravice še vseeno ponekod kršijo. Zato bodimo resnično hvaležni, da živimo v deželi, kjer imamo človekove pravice.
Zaključila bi z mislijo Nelsona Mandela, ki je še kako resnična: “Nihče se ne rodi s sovraštvom do druge osebe zaradi njene barve kože ali okolja, iz katerega izhaja, ali vere. Ljudje se morajo sovraštva naučiti – in če se lahko naučijo tega, se lahko naučijo tudi ljubiti.”
V zadnjih dneh se je veliko govorilo o Donaldu Trumpu, Joeju Bidnu in volitvah 2020 v ZDA. Volitve smo spremljali tudi v Sloveniji, nekateri bolj zavzeto, drugi malo manj. Toda mislim, da vsi že vemo, da je Amerika dobila novega izvoljenega predsednika države Joeja Bidna.
V tem članku vam želimo opisati njegovo življenjsko pot.
Joe Biden se je rodil 20. novembra 1942 v Scrantonu v Pensilvaniji v ZDA. Njegovo pravo ime je Joseph Robinette Biden mlajši, toda mi ga vedno slišimo predstavljenega kot Joe Biden.
Njegova velika težava v otroštvu je bila jecljanje, zato je bil kot otrok tudi deležen velikega posmehovanja. Svojo govorno napako je potem odpravil tako, da si je zapomnil dolge odlomke poezije in jih na glas recitiral pred ogledalom. Baiden je kot otrok zelo rad obiskoval šolo, imenoval jo je “predmet moje najgloblje želje”.
Po poklicu je politik, odvetnik in univerzitetni profesor. Njegova prva žena je bila Neilia in skupaj z njo je imel tri otroke. Leta 1972 je demokratična stranka 29-letnega Bidna spodbudila, da se je v ameriškem senatu potegoval za zmago. Istega novembra je Biden v tesni tekmi dobil zmago in postal peti najmlajši ameriški senator v zgodovini države. Toda v njegovem življenju se je zgodila še istega leta en teden pred božičem huda tragedija. Bidnova žena in trije otroci so po nakupovanju božičnega drevesa bili udeleženi v hudi prometni nesreči. Takrat sta umrli njegova žena in hčerka Naomi, ki je bila takrat stara eno leto, takrat dveletni Beau in njegov brat Hunter pa sta nesrečo preživela. Joe je bil zelo čustveno ranjen in je premišljeval, da bi naredil samomor.
Da bi preživel čim več časa s svojima sinovoma, se je Baiden odločil, da bo še naprej živel v Wilmingtonu in se vsak dan vozil z vlakom v Washington, potem pa v Amtrak, kjer je ohranil ves svoj dolg mandat (1973–2009) v senatu. Biden je prvič kandidiral za predsednika države leta 1987, toda med tisto kampanjo je imel hude glavobole, ki so pripeljali do operacije krvnih strdkov v pljučih. Vzdržljivi Biden je leta 2007 ponovno kandidiral za predsednika, toda tudi takrat mu ni uspelo. Je pa dosegel, da ga je Barack Obama izbral za podpredsednika. Podpredsednik je bil od leta 2009 do leta 2017.
Biden je poročen s svojo drugo ženo Jill Biden od leta 1977. Hči Ashley se jima je rodila leta 1981. Toda leta 2015 je izgubil sina Beauja, ki je umrl v 46. letu zaradi možganskega raka.
Leta 2020 je Joe Biden ponovno kandidiral za predsednika in tokrat mu je tudi uspelo. Saj veste, kako pravijo, v tretje gre rado. 🙂
7. novembra 2020, po petih dneh štetja glasov, je postalo jasno, da je postal 46. predsednik ZDA. Kmalu 78-letnik je tako postal najstarejši predsednik v zgodovini države.
Kot zanimivost pa naj za konec še omenimo, da se skupaj z Bidnom in njegovo družino v belo hišo selita tudi dva nemška ovčarja, psa družine Biden.
Od Bidna se lahko naučimo, da v življenju ne smemo obupati!
Za konec Joeju Bidnu želimo, da bo uspešno vodil Ameriko.
Jill Biden je soproga Joeja Bidna, 46. predsednika ZDA, predavateljica ter po besedah Joeja Bidna mati, vojaška mati in vzgojiteljica, ki je svoje življenje posvetila izobraževanju in ozaveščanju.
Foto: pexels.com
Jill Biden se je rodila 3. 6. 1951 v New Jerseyju. Bila je najstarejša med petimi sestrami. Leta 1970 se je poročila z bivšim nogometašem Billom Stevensonom. 13 let je poučevala angleščino in branje v srednjih šolah, obenem pa je poučevala mladostnike z vedenjskimi motnjami v psihiatrični bolnišnici. Bila je prva soproga podpredsednika ZDA, ki je kljub svojemu položaju obdržala službo in še naprej predavala in učila. Z Bidnom se je poročila leta 1977, ko je po petih poskusih zaroke Joeju končno rekla da. Leta 2007 je pri 55 letih doktorirala na univerzi v Delawareu na področju izobraževanja. Od takrat naprej je v sporočilih za kampanje in obvestilih bele hiše naslovljena kot dr. Jill Biden. Kot je bilo že omenjeno, je Jill v času, ko je Joe Biden bil podpredsednik, s polno paro opravljala svojo službo, promovirala je visoke šole, se zavzemala za vojaške družine in ozaveščala ljudi o preprečevanju raka na dojki. Letos junija je izdala otroško knjigo z naslovom Joey, ki pripoveduje zgodbo o fantu z imenom Joe Biden. Čeprav njuna ljubezenska zgodba ne spada v pravljico, saj se je rodila iz tragedije, jima je uspelo zgraditi trdno zvezo. Ona se lahko zanaša na njega, on pa na njo in tako sta se prebijala skozi vse ovire, ki sta jih srečala na svoji življenjski poti.
Za konec pa besede dr. Jill Biden: “Kako sestaviš zlomljeno družino? Enako, kot sestaviš znova narod. Z ljubeznijo, razumevanjem in malimi dejanji prijaznosti. S pogumom. Z neomajno vero. Tu smo drug za drugega, na velike načine in na male, vedno znova.”
Zapomnite si, Jill Biden je pri 55 letih doktorirala in nikoli ni obupala nad svojimi cilji in sanjami, zato tudi vi nikoli ne obupajte nad svojimi sanjami in verjemite vase.
Ta dan praznujemo vsako leto 17. maja. Tega dne leta 1969 je bila namreč v Parizu podpisana prva mednarodna telegrafska konvencija. Takrat so ustanovili Mednarodno telekomunikacijsko zvezo (ITU).
www.pexels.com
Ena izmed glavnih nalog ITU je določanje mednarodnih standardov za informacijsko -komunikacijsko tehnologijo (IKT).
Tema letošnjega svetovnega dneva je Povezljivost 2030: IKT za doseganje ciljev trajnostnega razvoja. Glavna pozornost pri tem je namenjena vprašanju, kako bi lahko tehnološki napredek v naslednjih desetih letih premostil digitalni razkorak in pospešil doseganje ciljev trajnostnega razvoja. Nekateri so verjeli, da lahko lepo živimo tudi brez telekomunikacij in vlaganj v informacijsko družbo, a se je sedaj zaradi COVIDA-19 izkazalo drugače. Vsi pa nimajo enakih pogojev za uporabo interneta. Pogosti vzroki za to so revščina, življenje v hribih, kjer pogosto ni signala …
Na področju infrastrukture je v času epidemije slovenski digitalni sektor s svojo digitalno komunikacijsko in storitveno infrastrukturo delovanje gospodarstva, izobraževalnega sistema in celotne družbe odlično podprl. Na ta način so bile dobro izkoriščene prednosti dolgoletnih visokih vlaganj gospodarstva v optično in mobilno infrastrukturo elektronskih komunikacij ter v druge elemente digitalne infrastrukture na vseh področjih, med drugim tudi v infrastrukturo, ki omogoča dobro delovanje interneta v Republiki Sloveniji.
Da bi zaključili pomen letošnjega dneva telekomunikacij in informacijske družbe, pa je treba misliti tudi na zagotavljanje ustrezne digitalne vključenosti slehernega državljana. Tisti, ki še računalnika ne znate uporabljati, se ga boste lahko naučili uporabljati preko izobraževanja za družbo.
Tako kot je torej virusna kriza na eni strani pospešila digitalizacijo, je po drugi strani razgalila nekatere pomanjkljivosti digitalne infrastrukture in digitalne vključenosti. A te je mogoče v prihodnjem razvojnem obdobju naslavljati s skupnimi močmi. Bolj kot bomo pri tem uspešni, bolj bomo razumeli, da lahko nove tehnologije izboljšajo vsakodnevno življenje in spodbudijo družbeni in ekonomski razvoj in bolj se bo to dogajalo tudi v praksi.
3. maja obeležujemo svetovni dan svobode tiska, ki od leta 1993 naprej poudarja, da so svobodni in neodvisni mediji temeljna sestavina demokratične družbe. Tako so vsi mediji in novinarji s svobodo tiska dobili prosto pot, ki so je zelo srečni, vendar se vseeno opaža pritisk na njih s strani oblasti.
Foto: pexels.com
Tako nas dan spomni na pomen posameznih medijev in novinarskega poklica, hkrati pa nas spomni tudi na tiste, ki so v boju za svobodo tiska izgubili življenje. Svoboda tiska je v Sloveniji zagotovljena z ustavo, vendar se je za to svobodo, ne samo v Sloveniji, potrebno še vedno ves čas boriti. Vseeno se zdi, da za ohranitev te pravice novinarjev lahko največ storijo le oni sami, da vseeno vzdržujejo zdravo mero etike, ob tem pa lahko svobodno izražajo tudi svoje mnenje. Tako svoboda tiska daje pravico vsem novinarjem, da lahko izražajo lastno mnenje, tako tudi mi pri šolskem časopisu imamo pravico, da lahko to storimo. Problem se pojavi, ko je prepričanje oz. mnenje novinarja drugačno od mnenja oblasti, saj takrat začne oblast močno pritiskati nanje. Večina slovenskih časopisovje idejno bližja levosredinskim strankam ter ni naklonjena desnosredinskim, zato jih ne moremo opredeljevati kot nevtralne.Nevtralnih medijev ni, so samo opredeljeni. Podobno je tudi z novinarji, saj novinarji z drugačnim osebnim prepričanjem imajo manjše možnosti za svoje ustvarjanje, ker imajo premalo izbire na medijskem trgu in premalo časopisov za drugače misleče. Lastništvo medijev je tudi pomembno, saj je to pogosto podlaga za uredniško politiko. Država še ni umaknila rok iz medijev. Združenje novinarjev in publicistov vseskozi opozarja na politične pritiske na novinarje. Vseeno pa upamo, da bomo s skupnimi močmi novinarji lahko omilili pritisk oblasti in ohranili svojo pravico do svobode tiska ter tako še dolgo uživali v branju različnih časopisov in člankov.
