Velikokrat se ne zavedamo pomena človekovih pravic oziroma velikokrat se nam zdi vse okrog nas samoumevno in da si stvari zaslužimo. Ampak to nikakor ni res. Zato je dobro, da vsako leto 10. decembra obeležujemo svetovni dan človekovih pravic.
Vemo, da se je v zgodovini zgodilo veliko spopadov, diskriminacij na različnih področij. In nekoč so ljudje hrepeneli po svobodi, po pravicah, ženske so se borile za volilne pravice, dogajala se je diskriminacija nad temnopoltimi ljudmi, diskriminacija zaradi veroizpovedi in še bi lahko naštevali. Skratka, ljudje so se borili in hrepeneli po pravicah. Te pravice pa smo dobili 10. decembra 1948, ko je bila v Parizu sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic. Pravice so bile ustvarjene z namenom, da bi vsi organi družbe in posamezniki razvijali spoštovanje teh pravic in svoboščin ter zagotovili njihovo priznanje in spoštovanje. Vsi ljudje bi morali biti deležni temeljnih pravic svobode, pravičnosti, miru, svobode govora in verovanja. Žal pa se človekove pravice še vseeno ponekod kršijo. Zato bodimo resnično hvaležni, da živimo v deželi, kjer imamo človekove pravice.
Zaključila bi z mislijo Nelsona Mandela, ki je še kako resnična: “Nihče se ne rodi s sovraštvom do druge osebe zaradi njene barve kože ali okolja, iz katerega izhaja, ali vere. Ljudje se morajo sovraštva naučiti – in če se lahko naučijo tega, se lahko naučijo tudi ljubiti.”
V zadnjih dneh se je veliko govorilo o Donaldu Trumpu, Joeju Bidnu in volitvah 2020 v ZDA. Volitve smo spremljali tudi v Sloveniji, nekateri bolj zavzeto, drugi malo manj. Toda mislim, da vsi že vemo, da je Amerika dobila novega izvoljenega predsednika države Joeja Bidna.
V tem članku vam želimo opisati njegovo življenjsko pot.
Joe Biden se je rodil 20. novembra 1942 v Scrantonu v Pensilvaniji v ZDA. Njegovo pravo ime je Joseph Robinette Biden mlajši, toda mi ga vedno slišimo predstavljenega kot Joe Biden.
Njegova velika težava v otroštvu je bila jecljanje, zato je bil kot otrok tudi deležen velikega posmehovanja. Svojo govorno napako je potem odpravil tako, da si je zapomnil dolge odlomke poezije in jih na glas recitiral pred ogledalom. Baiden je kot otrok zelo rad obiskoval šolo, imenoval jo je “predmet moje najgloblje želje”.
Po poklicu je politik, odvetnik in univerzitetni profesor. Njegova prva žena je bila Neilia in skupaj z njo je imel tri otroke. Leta 1972 je demokratična stranka 29-letnega Bidna spodbudila, da se je v ameriškem senatu potegoval za zmago. Istega novembra je Biden v tesni tekmi dobil zmago in postal peti najmlajši ameriški senator v zgodovini države. Toda v njegovem življenju se je zgodila še istega leta en teden pred božičem huda tragedija. Bidnova žena in trije otroci so po nakupovanju božičnega drevesa bili udeleženi v hudi prometni nesreči. Takrat sta umrli njegova žena in hčerka Naomi, ki je bila takrat stara eno leto, takrat dveletni Beau in njegov brat Hunter pa sta nesrečo preživela. Joe je bil zelo čustveno ranjen in je premišljeval, da bi naredil samomor.
Da bi preživel čim več časa s svojima sinovoma, se je Baiden odločil, da bo še naprej živel v Wilmingtonu in se vsak dan vozil z vlakom v Washington, potem pa v Amtrak, kjer je ohranil ves svoj dolg mandat (1973–2009) v senatu. Biden je prvič kandidiral za predsednika države leta 1987, toda med tisto kampanjo je imel hude glavobole, ki so pripeljali do operacije krvnih strdkov v pljučih. Vzdržljivi Biden je leta 2007 ponovno kandidiral za predsednika, toda tudi takrat mu ni uspelo. Je pa dosegel, da ga je Barack Obama izbral za podpredsednika. Podpredsednik je bil od leta 2009 do leta 2017.
Biden je poročen s svojo drugo ženo Jill Biden od leta 1977. Hči Ashley se jima je rodila leta 1981. Toda leta 2015 je izgubil sina Beauja, ki je umrl v 46. letu zaradi možganskega raka.
Leta 2020 je Joe Biden ponovno kandidiral za predsednika in tokrat mu je tudi uspelo. Saj veste, kako pravijo, v tretje gre rado. 🙂
7. novembra 2020, po petih dneh štetja glasov, je postalo jasno, da je postal 46. predsednik ZDA. Kmalu 78-letnik je tako postal najstarejši predsednik v zgodovini države.
Kot zanimivost pa naj za konec še omenimo, da se skupaj z Bidnom in njegovo družino v belo hišo selita tudi dva nemška ovčarja, psa družine Biden.
Od Bidna se lahko naučimo, da v življenju ne smemo obupati!
Za konec Joeju Bidnu želimo, da bo uspešno vodil Ameriko.
16. novembra obeležujemo mednarodni dan strpnosti. V nadaljevanju preberite, zakaj je ta dan pomemben.
Foto: pexels.com
V ponedeljek, 16. novembra, je mednarodni dan strpnosti. Razglasil ga je UNESCO 16. novembra 1995. V Ustavni preambuli UNESCA piše tudi: »Če naj se mir ne razblini, mora biti zgrajen na temeljih intelektualne in moralne solidarnosti človeštva.« Deklaracija o načelih strpnosti v preambuli med drugim poudarja zaskrbljenost zaradi nestrpnosti, nasilja, terorizma, ksenofobije, rasizma in drugega.
Na ta dan poskusite biti še prijaznejši, človekoljubni ter strpni do vseh ljudi. Če smo namreč strpni do drugih ljudi, so oni tudi do nas.
Jill Biden je soproga Joeja Bidna, 46. predsednika ZDA, predavateljica ter po besedah Joeja Bidna mati, vojaška mati in vzgojiteljica, ki je svoje življenje posvetila izobraževanju in ozaveščanju.
Foto: pexels.com
Jill Biden se je rodila 3. 6. 1951 v New Jerseyju. Bila je najstarejša med petimi sestrami. Leta 1970 se je poročila z bivšim nogometašem Billom Stevensonom. 13 let je poučevala angleščino in branje v srednjih šolah, obenem pa je poučevala mladostnike z vedenjskimi motnjami v psihiatrični bolnišnici. Bila je prva soproga podpredsednika ZDA, ki je kljub svojemu položaju obdržala službo in še naprej predavala in učila. Z Bidnom se je poročila leta 1977, ko je po petih poskusih zaroke Joeju končno rekla da. Leta 2007 je pri 55 letih doktorirala na univerzi v Delawareu na področju izobraževanja. Od takrat naprej je v sporočilih za kampanje in obvestilih bele hiše naslovljena kot dr. Jill Biden. Kot je bilo že omenjeno, je Jill v času, ko je Joe Biden bil podpredsednik, s polno paro opravljala svojo službo, promovirala je visoke šole, se zavzemala za vojaške družine in ozaveščala ljudi o preprečevanju raka na dojki. Letos junija je izdala otroško knjigo z naslovom Joey, ki pripoveduje zgodbo o fantu z imenom Joe Biden. Čeprav njuna ljubezenska zgodba ne spada v pravljico, saj se je rodila iz tragedije, jima je uspelo zgraditi trdno zvezo. Ona se lahko zanaša na njega, on pa na njo in tako sta se prebijala skozi vse ovire, ki sta jih srečala na svoji življenjski poti.
Za konec pa besede dr. Jill Biden: “Kako sestaviš zlomljeno družino? Enako, kot sestaviš znova narod. Z ljubeznijo, razumevanjem in malimi dejanji prijaznosti. S pogumom. Z neomajno vero. Tu smo drug za drugega, na velike načine in na male, vedno znova.”
Zapomnite si, Jill Biden je pri 55 letih doktorirala in nikoli ni obupala nad svojimi cilji in sanjami, zato tudi vi nikoli ne obupajte nad svojimi sanjami in verjemite vase.
V tednu otroka smo se učenci lahko pogovarjali z osebo, ki jo že vsi dobro poznamo in nam je polepšala otroštvo s svojimi pesmicami. Preberite intervju in ugotovite, kdo je ta literarni ustvarjalec.
Kje dobite navdih za pisanje?
Občutek imam, da navdih prihaja od znotraj, ideje pa so vse okoli nas. Že ko dvigneš roko, zagotovo ujameš kakšno idejo.
Kakšni so bili vaši občutki, ko so vaša dela dobila filmsko podobo?
Ja, šest filmov je posnetih po mojih romanih. V bistvu se filmski in literarni jezik zelo razlikujeta. Jaz sem to zelo hitro ugotovil, zato nisem nikoli pristajal na te razlage, ali je film boljši ali je roman boljši, ker se mi zdi, da sta to dve povsem različni stvari. Literarni jezik govori drugače kot filmski jezik, tako da sem imel srečo, da so dobri filmi posneti po mojih romanih.
Katero delo vam je najbolj všeč in zakaj ravno to?
Težko bi povedal, katero delo mi je najbolj pri srcu. V zadnjem času pa pravim, da mi je zadnji roman najbolj všeč. To je roman, ki še ni izšel, nosi naslov Kurji pastir in govori o mojem zgodnjem otroštvu.
Kaj je bil vaš navdih, da ste stopili na pot pisatelja?
Jaz mislim, da se tega ne da naučiti, da se s tem rodiš, in če to razvijaš, imaš možnost, da postaneš pisatelj. Veliko ljudi namreč piše, malo pa je pravih pisateljev. Jaz mislim, da si pisatelj lahko takrat, kadar ljudi zanima to, kar pišeš.
Za katero delo ste porabili največ časa?
Rekel bi, da ravno za ta zadnji roman, ki sem ga že omenjal, ker sem porabil kakšni dve leti za pripravo in govori o mojem življenju. Veliko časa sem porabil, da sem se prebil do tistega zgodnjega spomina, za katerega imamo občutek, da se ga spomnimo, a se ga pravzaprav ne. Če gremo po neki normalni poti, se najverjetneje spomnimo tam od četrtega leta naprej. Jaz sem pa želel priti dosti bolj nazaj, za kar sem uporabljal različne metode. Uporabljal sem tudi metodo aktivne imaginacije, ki sem jo razvil po Jungu in je v bistvu psihoanalitična metoda, jaz pa sem svojo varianto že lep čas razvijal in sem jo uporabljal na ta način, da sem sprožal sanjanje. Preko tega prihaja do neke regresije. Zelo zanimiva izkušnja in zanimivo potovanje.
Ali ste mogoče po prebranem intervjuju ugotovili kdo je ta literarni ustvarjalec?
Kot že vemo, so se v tednu otroka dogajali različni tehniški, kulturni in med drugim tudi športni dnevi.
To je bil za učence OŠ Puconci že 2. športni dan v tem šolskem letu. Učenci 4.–6. razreda so športni dan imeli v torek, 1.–3 razreda v četrtek in učenci 7.–9. razreda v petek.
Športno vzgojni karton je test na otrokovem gibalnem oz. motoričnem področju. Z enajstimi različnimi testi pridobivajo informacije o telesno-gibalnih sposobnostih oziroma spretnostih otrok in mladine v Sloveniji. Rezultate smo učenci pridobivali na podlagi:
merjenja predklona,
vese v zgibi,
merjenja kožne gube,
skoka v daljino,
merjenja telesne višine in teže,
dvigovanja trupa (v 60 sekundah),
poligona nazaj,
tapinga z roko,
merjenja teka na 60 in 600 metrov.
Upam, da je bil učencem športni dan všeč in so dosegli cilje, ki so si jih zadali.
