Vsako leto se 1. aprila z veseljem in brez slabe vesti norčujemo in smejemo na račun drugih. Pripravila sem vam nekaj fantastičnih idej
Še preden vam izdam šale, bi rada razkril od kod sploh odhaja dan norcev oz. dan norčavosti – 1. april. Najprej se je razvil v Evropi v poznem srednjem veku, v Franciji. Ta dan si ljudje privoščijo šalo na tuj račun, s katero spravijo tistega, ki mu je šala namenjena in je ne spregleda, v zadrego.
Zdaj pa zares k šalam…
Ta šala je stara, a dobra. Na tla z lepilom prilepite nekaj denarja in opazujte ljudi, kako se ga trudijo pobrati. Poskusite s kovancem dveh evrov.
Če želite nekomu nagajati, mu na spodnji del miške prilepite listek na katerega lahko, za popolno šalo, napišete posvetilo.
V Oreo piškotih zamenjajte sladko polnilo s pasto za zobe.
Kupite lubenico in jo izdolbite, kot kaže fotografija.
Bližamo se aprilu in s tem tudi prazniku Velike noči. Veliko držav ima v tem času običaj pobarvati pirhe. Ta tradicija seveda velja tudi za Slovenijo.
Veliko ljudi uživa v barvanju in okraševanju pirhov … Nekateri ljudje pa enostavno nimajo sreče in jim nikoli ne uspe narediti popolnih pirhov. Seveda je potrebno kar nekaj potrpljenja in natančnosti, a vseeno, kot veste, stari pregovor pravi “počasi, se daleč pride’’ 🙂
Veliko ljudi barva jajčke zaradi njihovega velikonočnega pomena, drugi spet to delajo iz tradicije, nekateri pa sploh niso pristaši tega in raje prepustijo to delo drugim.
V tem članku pa se boste vseeno morda navdušili nad izdelovanjem pirhov.
Vsi vemo, da poznamo na tisoče načinov barvanja pirhov. Toda predstavila vam bom pirhe brez kuhanja.
1. Preprosto naredimo dve majhni luknjici. Eno na vrhu jajca, drugo pa na dnu jajca.
2. Nato pa pihate skozi eno izmed luknjic. Pihate tako dolgo, dokler ne odteče ves rumenjak in beljak iz jajca.
3. Ob koncu jih lahko po želji pobarvate z akrilno barvo ali pa oblepite z časopisom.
Želim vam veliko uspeha in veliko kreativnosti pri delu;)
Dragi bralec, draga bralka pred tabo so novoletne počitnice, končno je prišla na vrsto pavza, da malo odmisliš šolo. Toda ali res lahko popolnoma v počitnicah pozabimo na šolo?
Počitnice so vedno namenjene počitku tako psihično kot tudi fizično. Še posebej v teh časih, ko je vse drugače, si je potrebno vzeti pavzo. Zato menim, da vse, kar še imate za šolo, dokončate čim prej in se nato zares odpravite na počitnice:). Ne pozabite, da si je potrebno vzeti čas zase in za svojo družino. Imejte se lepo v krogu najbližjih, kakšen dan v počitnicah si pa lahko vzamete, da kakšno snov ponovite, utrdite … Ne pozabite se imeti v super in delajte kar vas veseli (seveda vse v mejah normale in vse pod pogoji upoštevanja trenutnih ukrepov). Igrajte se z družino družabne igre, poglejte kakšen film, uživajte v svoji najljubši glasbi … Ne pozabite tudi kdaj pa kdaj kaj pospraviti, pomagati staršem … V počitnicah pa se poskušajte držati tudi čim bolj stran od računalnika. Namreč zaradi šole na daljavo smo primorani biti na računalnikih, telefonih, zato si v teh počitnicah vzemite pavzo tudi od tega;).
No sedaj, pa dovolj, gremo na POOOČČIITTNNIICE …juhuu …:)
Velikokrat se ne zavedamo pomena človekovih pravic oziroma velikokrat se nam zdi vse okrog nas samoumevno in da si stvari zaslužimo. Ampak to nikakor ni res. Zato je dobro, da vsako leto 10. decembra obeležujemo svetovni dan človekovih pravic.
Vemo, da se je v zgodovini zgodilo veliko spopadov, diskriminacij na različnih področij. In nekoč so ljudje hrepeneli po svobodi, po pravicah, ženske so se borile za volilne pravice, dogajala se je diskriminacija nad temnopoltimi ljudmi, diskriminacija zaradi veroizpovedi in še bi lahko naštevali. Skratka, ljudje so se borili in hrepeneli po pravicah. Te pravice pa smo dobili 10. decembra 1948, ko je bila v Parizu sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic. Pravice so bile ustvarjene z namenom, da bi vsi organi družbe in posamezniki razvijali spoštovanje teh pravic in svoboščin ter zagotovili njihovo priznanje in spoštovanje. Vsi ljudje bi morali biti deležni temeljnih pravic svobode, pravičnosti, miru, svobode govora in verovanja. Žal pa se človekove pravice še vseeno ponekod kršijo. Zato bodimo resnično hvaležni, da živimo v deželi, kjer imamo človekove pravice.
Zaključila bi z mislijo Nelsona Mandela, ki je še kako resnična: “Nihče se ne rodi s sovraštvom do druge osebe zaradi njene barve kože ali okolja, iz katerega izhaja, ali vere. Ljudje se morajo sovraštva naučiti – in če se lahko naučijo tega, se lahko naučijo tudi ljubiti.”
V zadnjih dneh se je veliko govorilo o Donaldu Trumpu, Joeju Bidnu in volitvah 2020 v ZDA. Volitve smo spremljali tudi v Sloveniji, nekateri bolj zavzeto, drugi malo manj. Toda mislim, da vsi že vemo, da je Amerika dobila novega izvoljenega predsednika države Joeja Bidna.
V tem članku vam želimo opisati njegovo življenjsko pot.
Joe Biden se je rodil 20. novembra 1942 v Scrantonu v Pensilvaniji v ZDA. Njegovo pravo ime je Joseph Robinette Biden mlajši, toda mi ga vedno slišimo predstavljenega kot Joe Biden.
Njegova velika težava v otroštvu je bila jecljanje, zato je bil kot otrok tudi deležen velikega posmehovanja. Svojo govorno napako je potem odpravil tako, da si je zapomnil dolge odlomke poezije in jih na glas recitiral pred ogledalom. Baiden je kot otrok zelo rad obiskoval šolo, imenoval jo je “predmet moje najgloblje želje”.
Po poklicu je politik, odvetnik in univerzitetni profesor. Njegova prva žena je bila Neilia in skupaj z njo je imel tri otroke. Leta 1972 je demokratična stranka 29-letnega Bidna spodbudila, da se je v ameriškem senatu potegoval za zmago. Istega novembra je Biden v tesni tekmi dobil zmago in postal peti najmlajši ameriški senator v zgodovini države. Toda v njegovem življenju se je zgodila še istega leta en teden pred božičem huda tragedija. Bidnova žena in trije otroci so po nakupovanju božičnega drevesa bili udeleženi v hudi prometni nesreči. Takrat sta umrli njegova žena in hčerka Naomi, ki je bila takrat stara eno leto, takrat dveletni Beau in njegov brat Hunter pa sta nesrečo preživela. Joe je bil zelo čustveno ranjen in je premišljeval, da bi naredil samomor.
Da bi preživel čim več časa s svojima sinovoma, se je Baiden odločil, da bo še naprej živel v Wilmingtonu in se vsak dan vozil z vlakom v Washington, potem pa v Amtrak, kjer je ohranil ves svoj dolg mandat (1973–2009) v senatu. Biden je prvič kandidiral za predsednika države leta 1987, toda med tisto kampanjo je imel hude glavobole, ki so pripeljali do operacije krvnih strdkov v pljučih. Vzdržljivi Biden je leta 2007 ponovno kandidiral za predsednika, toda tudi takrat mu ni uspelo. Je pa dosegel, da ga je Barack Obama izbral za podpredsednika. Podpredsednik je bil od leta 2009 do leta 2017.
Biden je poročen s svojo drugo ženo Jill Biden od leta 1977. Hči Ashley se jima je rodila leta 1981. Toda leta 2015 je izgubil sina Beauja, ki je umrl v 46. letu zaradi možganskega raka.
Leta 2020 je Joe Biden ponovno kandidiral za predsednika in tokrat mu je tudi uspelo. Saj veste, kako pravijo, v tretje gre rado. 🙂
7. novembra 2020, po petih dneh štetja glasov, je postalo jasno, da je postal 46. predsednik ZDA. Kmalu 78-letnik je tako postal najstarejši predsednik v zgodovini države.
Kot zanimivost pa naj za konec še omenimo, da se skupaj z Bidnom in njegovo družino v belo hišo selita tudi dva nemška ovčarja, psa družine Biden.
Od Bidna se lahko naučimo, da v življenju ne smemo obupati!
Za konec Joeju Bidnu želimo, da bo uspešno vodil Ameriko.
