Pravijo, da je tudi v najhujši nesreči nekaj dobrega. Če znaš poiskati to dobro, te lahko notranje polni, četudi je na zunaj vse hudo ter zaskrbljujoče.
Foto: pexels.com
Sama v tem žalostnem času poskušam iskati pozitivne stvari v krogu družine, prebujajoče se pomladi, med sprehajanjem psa po okoliških poljih in travnikih, poskušam se kar največ izogibati socialnim omrežjem. Precej časa tako ali tako preživim pred računalnikom zaradi učenja preko e-šole, uporabljam pa tudi telefon za izmenjavo znanj o določeni snovi, ki si jih delimo s sošolci, kajti to je trenutno najboljši način za razumevanje snovi.
Odsotnost od “pravega” pouka zaradi virusa pušča posledice v znanju, posebej je hudo, ker ni dodatne učiteljeve razlage, ki je dostikrat odločilna za razumevanje snovi. Vem, da se učitelji trudijo, toda vsa tehnika tega sveta ne more nadomestiti učenja “v živo”.
Čas, ki ga preživim v naravi, ko se sprehajam s psom, mi ogromno pomeni. Nadiham se svežega zraka, vidim različne ptice v letu, srne, ki se pasejo na njivah pšenice. Ko misli odtavajo nekam drugam, pa je tu Floki, moj pes, ki me vsake toliko potegne za sabo, ko vidi nekaj zanimivega zase, takoj se namreč požene v dir. Sam je sicer star dobrega pol leta, tako da je zanj vse novo in zanimivo, pa še po naravi je zelo radoveden in poln energije, tako da je z njim vedno zanimivo.
Družina, ki mi ogromno pomeni, pa me polni drugače. Vseskozi se nekaj dogaja, učimo se biti neprestano skupaj, saj do sedaj to ni bilo mogoče. S sestro sva bili namreč v šoli, oče in mama pa v službi. Seveda pa tudi brez strica in dedka ter babice ne gre. Vsi trije so zelo velika dodana vrednost v mojem življenju, posebej zdaj, ko so taki čudni časi.
Kaja Car