Učiteljica Monika Vidmar, ki nas uči likovno umetnost, ni le umetnica in zelo dobra učiteljica, ampak uživa tudi v športnih aktivnostih, še posebej v teku in plesu. Za naš šolski časopis nam je zaupala tudi, kakšno je bilo njeno otroštvo.
Foto: uredništvo
Kaj ste radi počeli kot otrok?
Rada sem bila v naravi in se igrala s prijatelji.
Kdaj vam je likovna umetnost prirasla k srcu?
Težko reči, po mojem mnenju se že rodiš oziroma ti je položeno v zibelko, da te nekatere stvari bolj pritegnejo, da se najdeš v stvareh, ki te veselijo. Ko sem bila majhna, sem si vedno govorila, da ko bom velika, bom počela nekaj zvezi z ustvarjanjem, nikoli pa nisem rekla, da bom učiteljica.
Katera likovna tehnika vam je najbolj všeč?
Slikanje z akrili, rada pa imam tudi kombinirane likovne tehnike, predvsem slikarske. Všeč so mi tudi kakšni drugi materiali, na primer odpadni.
Zakaj ste se odločili postati učiteljica?
Ni bila prvotna želja, ampak me je veselilo ustvarjanje, saj ko ustvarjaš, pozabiš vse okrog sebe in na dan privrejo vsa tista čustva, ki so globoko skrita v tebi. V času študija smo morali opravljati nastope v šoli. Takrat sem videla, da je delo z učenci zelo zanimivo, pa sem si rekla, da bom poleg ustvarjanja tudi učila.
Kaj vas še veseli poleg ustvarjanja?
Ukvarjam se še s športom. Šport je ena izmed mojih prioritet. Tako da tečem in si hkrati zbistrim svoje misli. Zelo rada tudi plešem.
Kaj se vam zdi najbolj pomembno v življenju oziroma čemu posvečate največ časa?
Ker smo ljudje družabna bitja, je zame pomembno, da se povezujemo, posvetimo čas drug drugemu brez nekih materialnih dobrin.
Kaj vam je bilo kot otroku všeč v osnovni šoli?
Predvsem to, da smo se skupaj igrali, saj sem kot otrok imela lepo otroštvo, ker je bilo več igre in manj stresa. Od predmetov sem oboževala biologijo, tudi slovenščina mi je bila blizu, seveda pa šport in likovna umetnost (Nasmeh.).
Rebeka Sukič, Lara Bernjak, Megi Car