Ob prihajajočih božičnih praznikih smo se pogovarjali z gospo Božičkovo, ki nam je razkrila marsikatero skrivnost iz pravljične dežele, kjer stanujeta z njenim možem. Božičkom, seveda.
Foto: pexels.com
Kako potekajo vaše priprave na 25. december? Najprej lepo pozdravljena mlada dama in vsi bralci vašega časopisa!
Priprave potekajo celo leto. S palčki zbiramo sezname, kljukamo pridne, dajemo minuse porednim (med nami: teh je res malo ;)) in nato pripravljamo igrače.
To delo pomagate opravljate že vrsto let. Se ga nikoli na naveličate? Kako bi se lahko naveličala tega dela? To delo mi je všeč, ker je vedno nekaj novega in zabavnega.
Koliko pisem želja prejmete vsako leto? Jooj … To pa je zelo težko vprašanje. Ker sem že zelo stara in mi včasih peša spomin, si nisem zapomnila točne številke. Vem pa, da je tega res ogromno.
Kako ste spoznali Božička? Ja, to pa je bila najboljša izkušnja v mojem življenju. Bila sva še zelo mlada in sploh nisem vedela, da je on Božiček. Srečala sva se na neki božični zabavi in kavalir Božiček me je povabil na pijačo. Oba sva pila Coca-Colo. Takrat pa je med nama preskočila iskrica in nastala je ljubezen na prvi pogled. Zelo imam rada Božička in ne bi ga zamenjala z nikomer drugim. Čeprav zna biti včasih trmast :).
Ali ste kdaj z njim raznašali darila? Po navadi ne, saj je to naloga Božička, a enkrat je pozabil doma seznam pridnih otrok, ki jih mora obdariti, zato sem hitro ukrepala in z Rudolfom odletela do njegovih sani. Tisto noč sem se preizkusila v njegovi vlogi in se spustila po dimniku.
Kaj pa počnete, ko je poletje? Ali ste že šli kdaj na morje?
Enkrat sva bila na morju na medenih tednih, in čeprav je bilo preveč vroče za naju, je bilo nepozabno. A se za počitnice zdaj raje odpravljava na smučanje, drsanje in ostale zimske radosti.
Kakšen je vaš dan, ko se pripravljate na božič? Kaj počistim, zlikam, zelo rada tudi kuham, pečem piškote, saj brez njih Božiček ne more živeti :). Drugače pa, saj veste, ker sem že v letih, bolj počivam, z Božičkom se igrava kakšne igre, razvajava … Skratka, moram povedati, da nama je zelo lepo.
Kako bo letos Božiček raznašal darila in ne kršil ukrepe NIJZ-ja? To pa brez skrbi. Letošnje leto smo darila ustrezno razkuževali, delali z maskami, tako da darila res niso okužena. Smo pa klicali tudi na NIJZ, ki nam je seveda dal izjavo za prehajanje občin in držav. Tako da se tudi njim iskreno zahvaljujemo, da so nam omogočili, da bodo otroci lahko tudi letos obdarjeni.
Tako vsaj menita Angela in Tjaša iz 7. razreda, s katerima se je pogovarjala Živa iz uredništva #PovejNaprej.
Foto: pexels.com
Naštejta tri razloge, zakaj vama je šolanje na daljavo všeč oziroma vama ni všeč.
Angela: Ni mi všeč, ker ni učiteljeve razlage, če pa je, pa vseeno ni enako kot v šoli. Doma je težje tudi zato, ker mi v šoli učitelj lažje pomaga in preveč časa smo za računalniki. Tjaša: Meni šolanje na daljavo ni všeč, ker imamo veliko videokonferenc; ne morem slišati in videti učitelja, kako mi razlaga učno snov, ampak si moram prebrati, in ne morem imeti prijatelja ob sebi kot nekoč. Všeč pa mi je, da ni toliko ocenjevanj.
Kakšna pa je vajina dnevna rutina v času šolanja od doma?
Angela: Zjutraj vstanem ob pol sedmih ali sedmih, si vse pripravim in zagledam goro mailov, sporočil. Včasih se ne znajdem ali kaj spregledam in zato včasih kaj po nesreči zamudim, Včasih je dela veliko, včasih manj, po navadi moja šola doma traja do 12 ure, včasih pa še dlje. Tjaša: Vstanem okrog 8.00. Nato se uredim in napolnim želodec za akcijo. Prazna vreča namreč ne stoji pokonci. Nato si pripravim prvi predmet po urniku in začnem delati naloge.
Učitelj Gregor nam je zaupal svoje mnenje o poučevanju fizike, slabosti poučevanja na daljavo in tudi nekaj prednosti.
Učenki sva učitelju Gregorju zastavili nekaj vprašanj preko spletne pošte. Učitelj Gregor meni, da je delo na daljavo težje kot delo v šoli in njegov dan je popolnoma drugačen, kot je bil, ko smo še hodili v šolo.
Priprave na poučevanje vzamejo več časa, saj je gradivo potrebno pripraviti in prilagoditi za naše samostojno delo. Kljub temu da je učitelj Gregor na naši šoli že nekaj časa in ima kar nekaj izkušenj s poučevanjem, je letos prvič učitelj fizike, zato se je moral toliko bolj temeljito pripraviti za poučevanje. Kljub majhni količini treme, ki je včasih dobra, je poskušal in še vedno poskuša učence za fiziko navdušiti in nas pripraviti na kritično in problemsko razmišljanje pri spoznavanju narave in sveta okoli nas. Njegovo prvo učenje na daljavo se je popolnoma razlikovalo, saj je bila prisotna skrb za neposreden stik in tako je bilo malce težje pripraviti gradivo, ki je lepo in primerno obrazloženo, ter pripraviti zadostno količino gradiva za teden.
Brez sekunde pomisleka bi izbral izobraževanje v živo, saj lahko učitelji v živo predajo največ znanja, pri fiziki pa je najpomembnejši dejavnik ta, da se izvede čim večje število eksperimentov, iz katerih se učenci na zanimiv in zabaven način učimo o fiziki.
Posebna težava za učitelja Gregorja in vse nas je to, da nimamo osebnega stika in se mu velikokrat zdi, da se zapiramo vase, kar je problem, saj smo ljudje družabna bitja. Ta naša zaprtost se najbolj pokaže v videokonferencah, ko učenci raje samo poslušamo učitelja z ugasnjeno kamero in mikrofonom. Poleg vseh teh negativnih oziroma slabih stvari pa so seveda tudi dobre plati, in sicer po mnenju učitelja Gregorja učenci zdaj aktivno delamo na naši samostojnosti, kar se nam bo obrestovalo v prihodnosti, in učitelji lahko vidijo vse naše naloge ter s tem tudi naš miselni proces. Učitelj zdaj lahko vsakemu učencu poda povratno informacijo, spodbudo ali popravek, za kar pa v šoli velikokrat zmanjka časa.
Učitelj Gregor nam je za konec zaželel: “Vsem skupaj želim prijetne in razigrane praznike, v novem letu pa veliko zdravja, uspeha in zadovoljstva.”
V tednu otroka smo se učenci lahko pogovarjali z osebo, ki jo že vsi dobro poznamo in nam je polepšala otroštvo s svojimi pesmicami. Preberite intervju in ugotovite, kdo je ta literarni ustvarjalec.
Kje dobite navdih za pisanje?
Občutek imam, da navdih prihaja od znotraj, ideje pa so vse okoli nas. Že ko dvigneš roko, zagotovo ujameš kakšno idejo.
Kakšni so bili vaši občutki, ko so vaša dela dobila filmsko podobo?
Ja, šest filmov je posnetih po mojih romanih. V bistvu se filmski in literarni jezik zelo razlikujeta. Jaz sem to zelo hitro ugotovil, zato nisem nikoli pristajal na te razlage, ali je film boljši ali je roman boljši, ker se mi zdi, da sta to dve povsem različni stvari. Literarni jezik govori drugače kot filmski jezik, tako da sem imel srečo, da so dobri filmi posneti po mojih romanih.
Katero delo vam je najbolj všeč in zakaj ravno to?
Težko bi povedal, katero delo mi je najbolj pri srcu. V zadnjem času pa pravim, da mi je zadnji roman najbolj všeč. To je roman, ki še ni izšel, nosi naslov Kurji pastir in govori o mojem zgodnjem otroštvu.
Kaj je bil vaš navdih, da ste stopili na pot pisatelja?
Jaz mislim, da se tega ne da naučiti, da se s tem rodiš, in če to razvijaš, imaš možnost, da postaneš pisatelj. Veliko ljudi namreč piše, malo pa je pravih pisateljev. Jaz mislim, da si pisatelj lahko takrat, kadar ljudi zanima to, kar pišeš.
Za katero delo ste porabili največ časa?
Rekel bi, da ravno za ta zadnji roman, ki sem ga že omenjal, ker sem porabil kakšni dve leti za pripravo in govori o mojem življenju. Veliko časa sem porabil, da sem se prebil do tistega zgodnjega spomina, za katerega imamo občutek, da se ga spomnimo, a se ga pravzaprav ne. Če gremo po neki normalni poti, se najverjetneje spomnimo tam od četrtega leta naprej. Jaz sem pa želel priti dosti bolj nazaj, za kar sem uporabljal različne metode. Uporabljal sem tudi metodo aktivne imaginacije, ki sem jo razvil po Jungu in je v bistvu psihoanalitična metoda, jaz pa sem svojo varianto že lep čas razvijal in sem jo uporabljal na ta način, da sem sprožal sanjanje. Preko tega prihaja do neke regresije. Zelo zanimiva izkušnja in zanimivo potovanje.
Ali ste mogoče po prebranem intervjuju ugotovili kdo je ta literarni ustvarjalec?
V torek 6. oktobra je učence nižjih razredov obiskala Vesna Radovanovič.
Vesna Radovanovič z OŠ Puconci sodeluje že dolgo časa pri raznih projektih in natečajih, kot je npr. projekt “Rastem s knjigo”. Izmed vseh knjig, ki jih je napisala, ji je najbolj pri srcu Zvezdica, katero je napisala za svojo hčerko. Ob zastavljenem vprašanju o inspiraciji je odgovorila, da najde inspiracijo vsepovsod in da se je znašla na poti pisateljice kar naenkrat, ko so jo obiskali otroci iz vrtca in so potrebovali zgodbo o avtobusu, vendar take zgodbe ni bilo. Nato so ji nekako hudomušno rekli, naj si izmisli eno, in ko je prišla domov, si je zgodbo izmislila, vendar je ni mogla pripovedovati brez knjige, saj je bila navajena na pripovedovanje s knjigo. Potem se je srečala z založnikom in nastala je njena prva zgodba z naslovom Rožnati avtobus.
V petek, 11. septembra, smo se odpravili v prvi razred in prvošolčkom zastavili nekaj vprašanj.
Najprej smo se odpravili v 1. a razred in nato v 1. b razred. Imeli sva veliko prostovoljcev, ki so hoteli nekaj povedati za šolski časopis, da bi jih lahko starši videli in prebrali, kaj so povedali. Vsi so bili zelo veseli, da so končno prišli v šolo in spoznali veliko novih prijateljev. Ob zastavljenem vprašanju o prvem šolskem dnevu so vsi najprej pomislili na makovo potico, ki je seveda tudi nam starejšim učencem zelo okusna. Vendar pa je bilo tudi veliko drugih odgovorov, kot na primer risanje, pisanje, učenje in pa seveda igranje. Učenci so nam zaupali, da jim učiteljica ne daje še veliko nalog, vendar pa jih včasih vseeno nekaj pozabijo in se učiteljica mora malce jeziti. Poleg delanja domačih nalog in učenja se učenci doma še veliko igrajo, nekateri z domačimi ljubljenčki, nekateri pa s sestrami ali z brati. Izvedeli sva, da učenci imajo rajši šolo kot vrtec, saj se več naučijo in jim ni potrebno spati kot v vrtcu. Starejšim učencem, ki smo na šoli dalj časa, se nam šola več ne zdi tako velika, kot pa ko smo bili v prvem ali celo v drugem razredu, ampak za otroke prvega razreda je šola zelo velika, še neznana in lepa in prav tako tudi njihove učilnice.
Upamo, da boste preostanek šolskega leta preživeli lepo, zdravo in napolnjeno s smehom in novimi izkušnjami ter seveda znanjem.
